"A vidiš Neža, tamle gori je pa Roblek". "A bomo šli", je rekla in sva šla. Na žalost sama, Mojca je imela obveznosti.
Pripeljala sva se pod zadnji ovinek pod planino Planinca. Tako visoko zato, ker naju je čakalo še kar dosti vzpona. Kmalu sva imela malico, ker v hibih je treba jesti, mar ne? No potem je šlo lažje, dosti pa je bilo tudi "štuparame". Vmes sva se učila besedilo pesmi "Prelepa zalena Begunščica", a le prvi dve kitici, ker več se pa nisva spomnila. No, sva pa to počela zato glasneje in se je pokrilo.
Pokoro sva tudi naredila in pred dom prinesla srednje veliko poleno za kurjavo.
Na poti v dolino sva kar tekla in skakala. Neža je nabirala palčke za mami, in smrekov lišaj, ki je imal vonj po svežem gorskem zraku. Da bo Mojca imela hribe doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar