Za ta dan nismo točno vedeli, kam naj bi odšli na potep. Pozvoni zvonec in dobimo obisk-prijateljica Mojca od Mojce. Prejšnji dan sta se menili da bi stara druščina odšla nekam v hribe, a končnega dogovora ni bilo. No, sedaj pa obisk v živo. Kar hitro se odpravita, s še nekaterimi pa se odpravijo na Roblek. Z Nežo ostaneva sama z vprašajem nad glavama: Kam pa midva?
Še ko sva se peljala globlje na gorenjsko ji nisem znal odgovoriti, kam greva. No kaj kmalu pade odločitev in takoj za starim in ubogim hotelom Špik zavijeva levo, nato desno in zopet levo. Prideva na parkirišče in jo ucreva po strmi poti v smeri zatrepa Špika. Spodnja pot do prvega slapa je zaprta. Kaj kmalu sva na razgledni točki, od koder se že sliši šum spodnjega Martuljkovega slapu. Še malo in sva pri odcepu do njega. Se kar odločiva in previdno hodiva, saj je pot na enem delu spodjedena in mokra ter mastna. Slap je bogat z vodo, buči da se komaj slišiva, kakšno kapljico pa prinese celo do naju.
Nadaljujeva in kaj kmalu sva na prekrasnem koščku naše lepe Martuljkove pokrajine. Iz kuhinje na prostem diši po dimu, nekaj kuhajo. Naročiva pa domač bezgov sok, ki je le eden iz ponudbe domačih zvarkov. Pride skupina tujcev z vodnikom in kuhinja postane še dejavnejša. Kot bi to delali nalašč in nama budili zaspane želodce. Postaneva lačna, naročiva odlično gobovo juho in dobro zabeljene žgance.
Okrepljena in spočita se odpraviva še do zanimivosti "mame lipe in sedem hčera", v smeri Finžgarjeve kapelice in spomeniku ponesrečeni planincem na okoliških gorah.
Pot v dolino kaj hitro mine. Neža prijetno utrujena, v avtu zaspi. V Radovljici pa vprašanje: "Ati, a sem jaz malo spala"?
Ni komentarjev:
Objavite komentar